150. obletnica 1. slovenskega tabora

V letu 2018 v Ljutomeru obeležujemo 150. obletnico 1. slovenskega tabora, prvega množičnega narodnopolitičnega zborovanja z zahtevo po temeljnih narodovih pravicah – uradni rabi slovenskega jezika in Zedinjeni Sloveniji.

Tabor v Ljutomeru 9. avgusta 1868 je odprl pot taborskemu gibanju v slovenskih deželah in dal prepoznavnost Slovencem v monarhiji. Tabori so zajeli vse slovenske dežele razen Prekmurja, ki je bilo pod madžarsko upravo, vendar se je veliko število prekmurskih Slovencev udeležilo tabora v Ljutomeru.

6000 tisoč udeležencev v Ljutomeru

Matija Prelog, eden od vodilnih prleških rodoljubov in eden od pobudnikov taborskega gibanja je v vabilo na dogodek zapisal:

»Od več strani se je želja izrekla naj bi se tudi Slovenci zbrali v  veliki množini pod milim nebom, kakor v starih časih po stari slovenski navadi, da bi javno izrekli svoje želje in svoje zahteve«.

Tako se je tudi uresničilo. 6000 tisoč udeležencev iz vseh ozemlji, kjer je živela slovenska beseda, duh in kultura.

Organizirali mladoslovenci in rodoljubi

Ljutomerski tabor so ob pomoči vodilnih mladoslovencev (Josip Vošnjak, Josip Jurčič, Matija Prelog) organizirali najvidnejši domači rodoljubi v ljutomerski čitalnici: Anton Klemenčič, Jakob Ploj, Ivan Kukovec, Valentin Zarnik, Matija Zemljič, Ivan Dragotin Huber)

Kot govornika sta nastopila Ivan Kukovec in Valentin Zarnik, med vodilnimi štajerskimi rodoljubi pa Matija Prelog, Josip Vošnjak in Božidar Raič.

Ni naključje, da je bil prvi slovenski tabor v narodno prebujenem Ljutomeru, saj je bilo slovensko ljudstvo na Štajerskem bolj kot v drugih slovenskih pokrajinah izpostavljeno raznarodovalnemu pritisku in je močneje občutilo breme gospodarske in socialne neenakosti. To pogumno in tvegano dejanje je storila ljutomerska čitalnica s stikom z množicami … s tradicijo že dolgo narodno prebujene, zavedne kulturne okolice.

Pogled usmerjen v prihodnost

Predsednik tabora, slavni ljutomerski rojak Radoslav Razlag, je spregovoril o epohalnem pomenu tabora za Slovence: »Več ko tisoč let je preteklo, ko se naši očaki niso smeli zbirati pod milim nebom, da bi se posvetovali o občnih rečeh. Zdaj je prišla doba, da sme slovenski narod izrekati svoje želje in jih predlagati presvetlemu cesarju. Porabimo to dobo. Žalostno se je godilo našim očakom, žalostno se godi nam, ali jaz mislim, naj se pa naši deci bolje godi«.

Jasne in odločne zahteve do politike

Predlagane so bile resolucije, ki so bile enoglasno sprejete ob podpori sedem tisoč udeležencev zborovanja, prisotnih iz vseh slovenskih pokrajin.

»Tukaj zbrani slovenski narod soglasno izreka, da v 19. državnih osnovnih postav ne najde poroštva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, dokler ne bode:

  1. Slovenski jezik na Slovenskem izključno uradni jezik, dokler se ne bo v ta namen na Slovenskem nemudoma določil rok, in sicer pol leta, do katerega morajo vsi uradniki znati slovensko besedno in pisno.
  2. Cerkvena vlada naj uraduje in pridiga v slovenskem jeziku.
  3. Pouk v šolah mora potekati v slovenskem jeziku, nemščina naj ostane učni predmet.
  4. Slovenci naj se združijo v Zedinjeno Slovenijo.
  5. Zgradijo naj se slovenske realke, gospodarske šole ter naj jih zavodi vzdržujejo.
  6. Posamezne dežele naj dobijo večjo samoupravo.«

Začetek vseslovenskega gibanja

Taborsko gibanje je v letih prebujanja malih evropskih narodov naznanilo tudi novo obdobje v razvoju slovenskega naroda v boju za narodno uveljavitev in pomeni prvi pomemben mejnik slovenske narodne zavesti. Tisoče slovenskih ljudi vseh slojev je sodelovalo na taborih in po demokratični poti izražalo svoje narodne in socialne zahteve, v monarhiji sicer z ustavo zajamčene le deklarativno, v praksi pa se niso izvajale.

Tabori so s svojim celovitim narodnim programom in zahtevami združili Slovence; v tem oziru so bili neke vrste plebiscit za Zedinjeno Slovenijo.

Tabori imajo v slovenski zgodovini toliko večji pomen, ker drugim malim narodom v monarhiji nasproti vladajočemu avstrijskemu in madžarskemu ni uspelo organizirati podobnih narodnih političnih zborovanj s celovito zahtevo po svojih narodnih pravicah.

Seveda tabori niso takoj dosegli izraženih zahtev, temveč le določene koncesije, vendar je bil njihov pomen jasen. Izrazili so prepričljivo voljo Slovencev do temeljnih narodnih zahtev, ki so vodili stoletni boj za lastno državo.

Prav zato so bili pomembni odločilni nastopi, ki so dobili odmev tudi v mednarodnem merilu, saj so jim napredna gibanja v monarhiji in drugod v Evropi šele sedaj priznala pravico do obstoja kot naroda, ki je bil po mnenju mnogih najbolj germaniziran.

Že sodobniki taborskega gibanja so tabore vrednotili kot izredno narodno dejanje, toliko bolj to velja za sedanji čas, ko na dobo taborov, najbolj idealna leta slovenskega političnega gibanja, gledamo mnogo bolj kritično – kot politično samostojen narod.

Doba taborov, najbolj idealna mlada leta slovenskega političnega gibanja, se kasneje ni več vrnila tako zaradi spremenjenih političnih razmer v monarhiji kakor tudi zaradi vse večje politične razdrobljenosti Slovencev. Ampak ni bilo poti nazaj in cilj lastne Slovenije se je uresničil.